GalGjurin.si - Dobrodošli na moji spletni strani

Literatura \ Mesto ...

Te zgodbe, od prve do zadnje,
so popolnoma resnične,
hkrati pa so vse popolnoma izmišljene –
odvisno, na kateri strehi stojiš,
in predvsem, na kateri bi želel stati
in se vreči dol, v mesto.

I.

Stisnjen vame je bil hodnik. Topel vonj popoldanskega kosila se je nežno širil izpod vrat majhnih stanovanj.

Vsak česen je drugače dišal.

Vsakokrat, ko sem se potegnil po črni, že tisočkrat pretipani ograji in preskočil dve ali tri, mi je škripnil gleženj.

Večerna igra pingponga, pri kateri sem si ga zvil.
Potem sem stal v vrsti na urgenci.

Nič nisem jedel že od včeraj zvečer. In ko sem skakal skozi oblake hrane, me je zamikalo, da bi vdrl kakšna vrata in malo stikal po loncih.

Pod streho je bilo prekleto vroče. Odpahnil sem loputo in sonce se mi je nastavilo ravno pred obraz, da je pritisnilo vame svojo zeleno piko.

Lestev bi mi prav lahko bila zatrjevala, ko sem lezel po njej, da zdrži karkoli. A je ne bi slišal – bil sem preveč lačen in še piko sem prenašal v očesu.

Puhtelo je mesto. Park je bil len v svoji kraljevi drži. Ležal je na oblazinjenem boku in se umival v zamašenem vodometu. Zehal od poletnega dolgočasja.

Požgečkal bi ga od tu zgoraj.

II.

Z od sonca priprtimi vekami je gledala v svetlobo in mislila na nič. Park je dišal po poldanski vročini, ona pa je bila bosa in oddaljena

v širokem poletnem kinu sredi dneva.

Počasi je z belimi gležnji drgnila ob leseno meso in prijetno so jo žgečkala imena, vrezana v klop kdo ve kdaj

tisti osel najbrž ni vedel, da bo kdaj njegovo mladostniško delo v veselje slastnim dekliškim nogam

Njena misel pa je šla vanj.

III.

Prvič, ko sem prišel sem na streho, je ledena zima že grizla gležnje. Če sem se sklonil čez rob, sem lahko videl avtomobile, ki so daleč pod mano bili vkopani v dnevni beli dopust.

Bilo je kakšen teden pred novim letom in skoraj vsi, ki sem se jih lahko spomnil, so že bili obsedeni s šunko, poticami in hrenom in drugo praznično majonezo.

Strehe čez cesto je topila vinska sapa, ki se je dvigovala iz postane golažne gostilne spodaj in aluminijaste frizerije zraven.

Po pločniku je padla z belimi vrečami.

IV.

Ko je dokončal zadnjo marelico, je poln prostega duha vstopil, kot vstopa sultan k sebi domov k mnogim.

Na kratko jo je hotel, ampak ne preveč, tako z obliko. Prišel je namenoma z neumitimi.

Prijetno čvrsto ga je umivala, enkrat, dvakrat. Bolel ga je že vrat od trdega umivalnika. Rad se je trl v mokrih spretnih dlaneh.

Plesala je lahno svoj vijugasti ples,
kostanjevi lasje pa so postali sveži in lahki, ko da niso čisto njegovi.

Pravzaprav bi prihajal samo na umivanje.
Potem bi zamudil nadvse njene in ljubke igre z mrzlimi škarjami.

Ogledalo ne ve, da jo gleda in opazuje
in sanja.

Kako se sprehaja k omari s čudnimi rekviziti, za katere niti sama nima imen. Takrat ji bele gube padajo na poseben način.

Lahko bi si predstavljal njen vsakdan.

V.

Topla je še ležala.

Prijetno majhna je bila, kakor njena postelja. Odvihrale so visoke sanje in sence so že pritiskale v zgodnji dan, ki se je dvigal za rebri.

Počasi se je splazila iz postelje, oblečena samo v zgornjo majico in nočno pšenično kožo. Skočila je na pult v kuhinji in povrtela včerajšnjo džezvico. Bakreni ritem.

Zunaj so kakor zmeraj kričali otroci. Žoga je enakomerno zvenela ob mlačnem dopoldanskem asfaltu

njen pok je lajal po slokem belem naselju.

Vsake toliko je promet na glavni pregrmel avtobus in se spet izgubil.

Omamen je bil hrup mesta v odmevajočem starem stopnišču. Na hladnem med mahom je pletla venec iz dima,

ona izzivalna in hrabra, v uniformi brezbrižja.

VI.

Ne vem ...

rad sem hodil tja gor in mislil na robu obrobne misli.

Enkrat sem imel strašanskega mačka. Komaj sem se privlekel na streho. Še gležnja nisem več slišal.

Potegnil sem in zažarel je ogorek s takšno močjo, da je osvetlil z breskvino svetlobo gola obličja sosednjih jutranjih hiš.

Nad mestom je visela koprena in premraženo zlato se je skušalo prebiti skozi nizke novembrske zavese.

Kislo bruhanje mi je ušlo skozi nos po najljubši knjigi.

VII.

Privezana je bila, svinčena in rjasta, že več tednov.

Na rdečkastem mostu je neobrito visel delavec in kadil. V jutro je brnel žerjav in smrad je pihal gor iz debele ladje.

Nohtov skorajda ni imel. Kar jih je imel, pa so bili črni.
Tih in nem je strmel v pristanišče in dogoreval v visokem vetru.

Dno je lačno sprejelo ogorke
enega za drugim.

VIII.

Vrsta je prišla name.

V zadnjem trenutku sem si premislil.
Hitro sem plačal in se naslonil na rob lončka sredi glasnega trga. Moral sem nekaj pojesti, zvečer biti pijan na prazen želodec ni dobro, že zaradi tega, ker ti prehitro postane slabo.

Oko na vrhu hrenovke je razburjeno mežikalo, kot bi hotelo pogledati, kaj se dogaja danes na sončnih sladolednih ulicah in se osvoboditi.

Poleti hot dog drugače misli kot pozimi.

Potem je kapnilo.

Papirnati avionček
papirnati prtiček briše

majoneza
leti z večjo eleganco.

IX.

Obe sta strmeli v izložbo in še najbolj so ju zanimale čitljivo napisane cene. Majhni sta bili in počesani. Mesto je počasi teklo mimo njiju in vsake toliko sta se zahihitali in se spogledali.

Šli sta na prve samostojne počitnice. Povedali si vse o svojem bosem poljubu na ostrih slanih skalah.

Iz sobote na nedeljo sta spili preveč ledeno ohlajenega likerja.

Starša sta se ljubila v Parizu.

X.

Na oddelku z avdio opremo sem se zastrmel v živo dolgo prižgano steno iz televizorjev.
Takšno je vreme v naših glavah.

Kuhar je pod velikimi blond brki pripravljal grah v omaki iz limonine lupine.
Poleg njega je stala, z limonastim predpasnikom, s peškami v zobeh, s tremi otroki doma. Najmlajši hodi v drugi razred, najstarejši kadi travo. Srednji je lani postal pesnik.

Občinstvo za kamerami ju je točkovalo pravično in si nestrpno popravljalo obleko v zahodni smeri.

XI.

Ustreljeni so bili vsi, edino mala punčka je imela prerezan vrat.
Sin-brat je dišal v krvi nekje na jugu. S puško mu je nekdo zdrobil zobe v usta.

Pred vojno je treniral nogomet.

Po blatnem novembrskem snegu so tistikrat igrali na vso moč. Na malem štadionu, tik poleg olimpijskega, se je zbralo več gledalcev, kot so bili pričakovali in morali
morali so zmagati.

Njegova ljuba Tamara je bila tam.
Po koncu tekme ga je objela ... skozi rešetkasto zeleno ograjo je iztegnila svoje bele dišeče roke ... poljubila ga je na razpokane ustnice in mu rekla volim te, volim te najviše na svijetu.

XII.

kaj vse bi televizijci dali za dober mrhovinski posnetek

Oddelek s televizorji sem pustil prižgan
zadaj v tretjem nadstropju.
Tam nisem našel nič pametnega.

Reciva, da se ne poznava prav dobro, ampak samo tako,
bežno
in me povabiš na rojstnodnevno zabavo, ker sva se čisto po naključju srečala pri trafiki v centru, ko si ti ravno šla kupit ribe na tržnico, jaz pa sem peljal mačko na sprehod.

V taki situaciji sem se trenutno nahajal.

Z mačko na povodcu.

XIII.

jogurt ne
hrenovke ne
kakav ne
kilo kave ne
paket začimb najbrž ne kuha ne
paprikine filete v kisu pa kaj še ne
riževe vaflje no comment ne
vložke ne
zobno ščetko ne
pralni stroj ne
krtačko za čiščenje straniščne školjke seveda ne
straniščno školjko veliko in malo, znižano ne
plastične rokavice ne
najlonske nogavice ne, ne
oblekico za mobitel že ima, sem videl ne
morda bi ji kupil kar ta voziček na katerem slonim in se vozim po trgovini mislim, da ni mogoče ne
sladkovodni trinožni ministolček za ribolovarje ne
loto srečko za kangoo ha ha ha ne
jastoga na drugem koncu trgovine pre.......vse ne
posodo za hlajenje šampanjca vabljivo ne
komplet barvastih kozarcev mislim, da bi bil
že čas nekaj zbrati ne
dvolitrski štamperle za pivo ne
enolitrsko vazo za sok, naravno limonado, sangrijo, vino ... ne
Vino?

XIV.

Malo čez osmo so se odprla vrata kombija. Izstopil je, frcnil čik na drugo stran ceste in pljunil skozi razmaknjene sekalce.

Drsna vrata so škripnila in se poletno leno odprla.
Prikazal se je v zdravniški halji,
s plešastim kulijem in nečitljivo pisavo.
Skladiščni doktor dela tukaj dobrih 29 let.

Pljuvalec je doktorja z zmigom glave pozdravil in mu pomolil dobavni obrazec.

Doktor je nekaj hitro čečkal, potem se je

podpisal.

Takrat je iz kombija skočil velik črn labradorec, ki ga je pljuvalec vedno prevažal s sabo. Široko je zehnil in se pretegnil, da je črno zadrgetal.
V betonu je pustil svoje kremplje.

XV.

Blagajničarka je pri dvajsetih že imela brke dolge kot som. Marelični puder se je cedil po tipkovnici.

Črno vino se je podražilo. Je pa tudi res, da sem izbral buteljko.

Stvari so se v torek popoldne, ko sva se srečala v mestu pri rdeči trafiki, tako smešno in čudno obrnile.

Kupujem buteljko, ker praznih rok na zabavico pač ne morem priti.

Mi je pa bilo žal tisti trenutek, ko sem privolil, da pridem. Vedno bolj se mi zdi, da me je prisilila,
na tak tih in mehak način.

Če pomislim, je že v šoli bila takšna
s svojimi petkami.

Kakor koli že,
zvečer
zmenjen.

XVI.

Stopila je iz vroče kadi.

Na drugi strani mesta so takrat rasle dišeče
modre rože.

Nogo je žametno stegnila v zrak in jo postavila na umivalnik.
Pred njo je stalo orošeno zrcalo
ona je bila v njem in zrcalo je
šepetalo: šepetaj ... šepetaj ...
njen lok se je lomil v kapljicah
in bila je čisto naga
z mokrimi lasmi se je
dotaknila dvignjenega kolena
in ko se je sklonila k njemu je
iztegnila svoj ozko zarobljen jeziček in
koleno narahlo polizala
in ga okušala
kako prijetno je slan od kopalne soli
in kako prav je naredila da se ni obrisala
in da je tako lepo mokra in čudovita
in predstavljala si je da je čarovnica
in njena polt se je naježila
in zunaj in znotraj

Potem je segla po milu, ga razpenila in nanesla na golen. Po beli milni podlagi je z razmehčanimi prsti risala nedokončane vzorce in pisala otročja ljubezenska sporočilca. Ko je bila golen vsa porisana, je z namiljeno dlanjo potegnila po njej in si pričarala novo stran.

naveličala se je in vzela iz omarice britev
začela je čisto pri gležnju
in počasi vlekla proge do kolena ki ga je prej poljubljala z jezikom in potem spet nazaj

Slika v ogledalu jo je nemo poslušala,
poslušala jo je voda in zvezdoglede pravljične živali v njej in modri večer se je nemo spuščal v tih vrt,
nekje na drugi strani mesta.

XVII.

Pod hladilnikom so se v prahu valjali kovanci in rumene figurice za človek-ne-jezi-se.

Bil sem spet lačen
hot dog spet ne drži toliko dolgo
in za večerjo sem določil eno izmed jajc na vratih hladilnika
čakala so v oglatem rumenkastem kartonu, kakršne smo včasih zbirali na papirnih akcijah

nekoč smo jih zbrali toliko, da smo si pred šolo na dvorišču naredili hišico iz jajčnih kartonov.
Požgala jo je skupinica zlobnih osmarčkov.

Zacvrčalo in zadišalo je, ko se je rumenjak razlil.

Čeprav sem ga grdo gledal in ga klel,
je kaj pa drugega ostal razlit.

Besno sem ga pojedel. Brez kruha.

Bledorumeno olje sem začel ponovno pogrevati.
Z jajcem sem sicer izgubil bitko, ne pa vojne.
Maščeval se mu bom, to je en krat ena.

Ker pa sem imel roke lepljive od smole, se je razpočil še drugi rumenjak. Za dodatek sem z jušno žlico lovil po ponvi košček jajčne lupine ki sicer vsebuje veliko kalcija

In zmagal sem brezdvomno
jaz
jedec
človek
sit

XVIII.

Starec je bil trikrat nor.

Upokojil se je pred sedmimi leti in pol. Začel je, kot vsi bančni direktorji, za bančnim okencem s svojo tablico, na kateri je pisalo danes z vami:. Bil je poln idej, poslušen in marljiv. Tako je kmalu napredoval v pisarniškega pomočnika, potem v pisarnika, pa potem v nadpisarnika in nenazadnje v oddelčnega vodjo. Kot oddelčni vodja se je udeleževal sestankov, sej in poslovnih zakusk, in tako je bil marca pred dvaindvajsetimi leti in pol predlagan za poddirektorja, kar je tudi postal, in je zato sedem let in pol vodil sestanke, seje in poslovne zakuske. Po sedmih letih in pol pa je kandidiral za direktorja. Direktor je bil sedem let in pol, prav do upokojitve.

Bil je starec, nor, in z veliko denarja, s tremi seti palic za golf in umirjenim travnatim vrtom. Živel je sam v veliki gluhi hiši
kakor sedem in pol tonski vlak brez kontrole.

Po kuhinjskem pultu je silovito treščil porcelanasto vazo polno kovancev, da so zleteli po zloščenih tleh in se pričeli kotaliti proti dnevni sobi.

Olje je bilo že peklensko vroče. Pljunil je v ponev, da je zacvrčalo in je olje raztopilo in požrlo njegovo blazno slino,
slekel srajco,
se zarežal,
zgrabil pest po pultu razsutih kovancev in jih vrgel na vroče olje.
In še eno pest in še eno.
Grabil je kovance, jih metal v olje in se krohotal ... zadihan jih je solil z morsko soljo in delci razbite porcelanaste vaze so v ponvi med razbeljenimi kovanci in oljem izgledali kot velika jodirana zrna soli ...

Po podu je padel izmučen
s soljo v črtah na dlaneh.

XIX.

V lijaku so se medtem ostanki jajčnega rumenjaka kot okraski iz lecta zasušili na krožnik. Vstal sem in jih potuširal z mlačno vodo, da bi se odmočili. Pomil bom, ko se vrnem z zabave
ali pa jutri
enkrat

Zmenjeni smo bili točno ob pol desetih.
Pri vodnjaku

naj bi nas prišlo okrog sedem, sedem in pol.
Imel sem še slabi dve uri časa

jajci sta se uspešno prebavljali
in tako sem se odločil, da bom prelistaval časopis.

Pisali so o marsičem

o pici velikanki
o naslovih
o podražitvi
črnega vina
o ljudeh, ki so jih izrezali iz pločevine
o materah brez ene ali obeh dojk
o tistem, kar pride po osnovni
o carskih palačinkah, ki jih je naredila babica

XX.

Mala deklica! Zbudi se!
Hitro!

Vrzi odejo s sebe,
umij si šape z jezikom,
z zobmi raztrgaj blazino
in vdihni spolno kozlovo perje!

Steci k njej,
nagni ji glavo in jo do kislega grla poljubi!
Zaduši potnega vročičnega otroka v njej.

Zašepetaj ji,
da ima časopisne ustnice

da so na njih rdeče črke
in kričeči klicaji
veliki okorni vprašaji.

Take ustnice živijo za škandale in pripovedujejo čudne zgodbe.

na tram se je obesil za ahilovo tetivo in kričal
ona si je pod njim kleče odrezala lažnive rdeče
prsi

XXI.

Gleženj mi je škripal

zarjavela samokolnica s tarčo na rjavem železnem hrbtu. V njo debelolični vaški fantje ob popoldnevih streljajo z zračno puško. Nekomu je na breg popoldanske reke odneslo roko, ko so pljuvali v karbid. Drugemu je požgalo deške prsi, ko so se igrali z bencinom.

Kadar streljajo, debelolični vaški fantje z nečistimi nohti pijejo orošeno pivo in sonce počasi leze v rdeči traktor.

je škripal in me opominjal, da potujem z buteljko in s poletnim tokom ulice proti večernemu vodnjaku, kjer so me čakali ona, ki sem jo srečal pri trafiki, in njenih sedem in pol svatov.

XXII.

Nevesta je bila mršava in imela je kljukast nos. Ko se je smejala, smo vsi lahko videli njena prevelika stopala. Svatje so pili na njeno zdravje in ji poskušali lizati njene dolge nožne prste.
Ona se jim je hripavo smejala in umikala, vlekla je svoje velike noge pod belo čipkasto krilo, lezla je na stol in s kljukastimi nosnicami žrla poročno hrano v prepotenem vaškem prostoru
napolnjenem z rumeno žarnico
violinist in harmonikaš sta v kotu vedno hitreje in strastneje godla in molče navijala za poročene pijane svate
nad njima je sedel bog in si gladil brado

XXIII.

Oče v modrem predpasniku je bil star in zguban kot oreh. Na dvorišču pred rumeno hrapavo hišo je stalo veliko grčasto drevo, ki ga je zasadil še njegov ded. To drevo je svoje korenine pognalo prav do osrčja zemlje.

Oče je nabiral orehe vsak dan. Vse, kar je še znal početi, je, da je nabiral orehe, ki so padali z drevesa. V dolgem poletnem dnevu jih je nabral tudi tri ali štiri polne predpasnike.

Luščil jih je na klopi pred hišo. Dlani in prste je imel čisto črne od soka zelenih orehovih lupin. Takšne je imel, kot bi od jutra do noči garal v rudniku. In črne je imel tudi, ko je zvečer legal v kmečko posteljo z izrezljanim srcem nad glavo.

Temne razgubane orehe je sušil v svoji spalnici na okenskih policah. Hlipal je kakor otrok skozi nagubane veke, če mu je kak sadež padel na tla ali pa mu ga je kdo odnesel spred nog.

Vsak večer, ko je v modrem mraku oluščil zadnji oreh, se je usedel pred hišo in globoko zajokal. Črnikasti orehi v pleteni košari poleg njega so ga poslušali in ga milovali.

Očetu je nekega poletnega jutra dvignilo skremženo orehovo srce. Njegov zlati zob so v krematoriju v Velikem Mestu pretopili v majhno zlato kepico.

XXIV.

Okrog vodnjaka se je vrtelo veliko obrazov.
Ura je bila pol deset. Najbrž malo zamujajo.

Morali bi že biti tukaj.
Ona in njenih sedem svatov in pol.

Okrog vodnjaka so pele in plesale tri mile deklice. Vse so bile odete v belkaste kozlovske kože. Ko so z bosimi nogami plesale po granitnih kockah, so jim parklji, ki so na trakovih viseli s kož, divje opletali in se včasih zadeli v zraku, da je strahovito počilo. Strešniki so z okolnih streh padali na trg z vodnjakom, ljudje pa so jih lovili in si jih tlačili v žepe.

Ni mi preostalo drugega, kot da se vsedem na rob, buteljko potopim v mrzlo vodnjakovo kotanjo in mirno počakam
da pridejo.

XXV.

Čakal sem. Buteljka se je hladila v sveži vodi, ki je počasi odlepljala etiketo.

Minilo je dvajset hitrih minut, vendar k vodnjaku ni bilo nikogar, ki bi k vodnjaku moral priti. Ne nje, ne njenih sedem svatov in pol.

Začel sem se počasi spraševati, kaj se dogaja.

Malo bom še počakal.

Najbrž še pridejo.

XXVI.

Jutri bom vzgojil tegobnega progastega mačka.
Če bodo seveda prišli.
Dolgčas se je zbujati z vedno istim mačkom v isti sobi, dolgčas. Sonce, ki že zdavnaj ni več naš bog, zjutraj poskakuje v kratkih hlačah in veselih alpskih naramnicah in naravnost ljubi šale na moj račun.

Mačkasto jutro je velika okrogla tarča,
utež, ki binglja med nogami
mojega okna,
prefinjeno izdelani posmeh,
ki mi ga je nekdo spretno
prilepil na ritne hlebce
in me brcnil na ulico.

XXVII.

Minilo je že pol ure, nje in njenih svatov nisem dočakal in vedel sem, da je nekaj
hudo narobe.
Verjetno sem narobe slišal uro,
gluh sem včasih.
Ali pa sem prišel na napačen kraj.
Verjetno bo to. Da, to bo.
Mogoče pa smo zmenjeni šele jutri.
Ali pa smo bili včeraj.
Zdaj pa res ne vem več.

Vedno bolj se mi je dozdevalo, da sem vse skupaj samo sanjal in je sploh nisem nikoli srečal.
Celo, da je nikoli nisem poznal.

Ali pa so me na cedilu pustili oni.
To je tudi mogoče.
Da je pozabila name.
Slabo se poznava, to je res.
Vendar smo bili zmenjeni, hudiča.
Če pa že ni ona sama,
so pa pozabili name kar družno,
ona in njenih sedem svatov in pol.
Če jim je sploh povedala,
da sem povabljen tudi jaz,
in da smo bili zmenjeni prav tu,
pri tem vodnjaku, ob pol desetih.
Mogoče se je pa kaj zgodilo ali pa je kaj
prišlo vmes tudi to se zgodi
se zgodi se

in tisto z ribami in mačkom in tisti pogovor pred trafiko, pri kateri sva se srečala in še kaj zraven

Segel sem po rojstnodnevno buteljko v vodnjak.

In žuboreča voda je bila prekleto hladna.