GalGjurin.si - Dobrodošli
Obsojen sem bil na smrt, že ko sem se rodil - a nisem kriv.
© Copyright 2010 Gal Gjurin.
Izvedba: ds2.si
Izvedba: ds2.si
četrt velikih hiš. Pogovarjali smo se že marsikaj,
marsikje in marsiskom, še najdalj pa sva prišla
midva z Ištom, v njegovem ateljeju v Rožni.
Pogovarjala sva se o tem, da lahko odpreva svoj
dnevnik, konzervo rdečega fižola, butik ob Ljubljanici,
da lahko odpreva Hitlerja, da lahko odpreva kogarkoli
hočeva, lahko odpreva dolgo cesto po natančni sredini,
po belih medicinskih šivih.
Da so cesta, semafor, avtobus, taksi metafore,
stare kot prežvečena zemlja. Da je vse
menjavanje na sovozniškem sedežu.
Zapuščam atelje in si dopuščam, da sem romantik,
če se mi zahoče. Promet okrog Rožnika teče gladko
in enakomerno, žila, po kateri kakor eritrocit drvim
s sinkopami v ušesih in s pisalnim strojem v prtljažniku.
Ladja: nič velikega, nič takšnega, kakor canto general,
lena sončna pozavna. Opazoval sem, kako so ravnali z vrvmi,
ko smo se odlepili od brega. Z morja je bilo pristanišče videti
kot oaza, in čeprav sem bil na ladji pičlih nekaj minut, sem se
počutil kot izkušen mornar ali večni popotnik, ki več mesecev
ne bo stopil na trdna tla. Določena poteza potniških obrazov
se je znova in znova ponavljala, kakor ritmični obrazec
malega bobna pri Boleru.
K počitku sem se odpravil zgodaj, kmalu potem, ko se je paluba
umirila in so na njej potihnili glasovi. Slišati je bilo samo bobneče
hrumenje dimnikov, ki pa me ni motilo. Uspavalo me je.
V mračnem trenutku sredi noči se mi je zazdelo, da slišim
ženski krik in da je najbrž nedaleč stran od mojega ležišča
dekle sredi noči omahnilo v vodo.
Nisem vedel, ali naj vstanem in obvestim posadko,
ali naj snamem rešilni pas in ga zaženem v vodo.
Po kratkem premisleku sem ugotovil, da sem sanjal
ali pa sem slišal kakšen drug zvok, ki me je spomnil na
človeški glas.
Proti jutru me je prebudil pes, ki je z gobcem rinil ob moja lica
in me lizal po bradi. Vzdignil sem se v sedeč položaj,
s hrbtom naslonjen na steno iz desk, še vedno trdno zasidran
v spalni vreči, in spremljal čudovito igro med jutrom in nočjo:
poletni vzhod sonca na morju. Potem sem padel nazaj v spanec
in sanjal o ženski, kako pada s palube.
***
Na krovu so popoldne spali ljudje. Zdelali so jih opoldansko
sonce, toplo kosilo in pot do ladje prejšnji dan.
Do večera smo bili vsi zbujeni.
Nismo hrepeneli po kopnem, ki smo ga bili siti do grla.
Hrepeneli smo drug po drugem. Tisto noč sem preživel na
palubi z angleškim dekletom, po imenu Milly, s katerim
sva se počutila stara spet petnajst let.
Nekdo s kopnega me je prosil: če odpotuješ kam, prosim te,
odpotuj sam, potuj sam, pojdi sam.
Naslednji dan smo doživeli močan dež, tako da sem
tri ure spal na ladijskem hodniku. Lilo je cel dan
in z užitkom sem s hlačami, zavihanimi do kolen,
blodil po poplavljeni palubi, se nevarno nagibal
čez ograjo in strmel dol v razpenjeno smetano,
za katero bi prisegel, da se vleče do pristanišča,
iz katerega smo izpluli pred dvema dnevoma.
Al-arafska ograja je razdeljevala vse: jaz sem bil ločen
od kopnega, nebesa so bila ločena od pekla, dan je bil
ločen od noči, sonce ločeno od lune. V misli so mi
kot voda vdirali še vsi drugi nadležni romantični pari,
ki se te polotijo kakor nevaren orjaški ligenj.
Vsak ima svoje sanje, kaj bi počel v primeru, da dočaka starost.
Po več dnevih razmišljanja na ograji in strmenja v smetano
sem prišel do zaključka, da ne bi hotel biti nič drugega,
kakor mornar ali ribič, da bi lahko vohal morje.
In odločil sem se, da ostanem na tej ladji toliko časa,
dokler mi ne bo zmanjkalo denarja in dokler ne bom
srečal nekoga, s katerim bom hotel stopiti na kopno.
Danes bom zapustil svoje stanovanje, svoj polobljudeni
divji otok, in se izpahnil iz sveta. Že ves dan čakam,
da dvignem slušalko, dobim sporočilo ali postanem nedosegljiv.
Sluznica mesta se bo na obrobju znova in znova obnavljala.
Nikamor se mi ne bo mudilo. Več ur mimo ne bo nikogar,
niti varnostnikov niti policije niti taksistov.
Danes bo nočno ozračje sproščeno in preprosto. Na njem ne
bo sledi. Potovanja več ne štejejo nič, končne destinacije še manj.
Danes bom dal možnost vsem, ki se me bodo drznili ustaviti
ali nagovoriti. Še varnostnikom, ki me bodo zjutraj prepodili
z gradu. Še policajem, ki me bodo ovadili sodniku zaradi vožnje
pod vplivom sveže ljubezni, še taksistom, ki me bodo kot na polico
vrnili nazaj, v stanovanje, kjer ne bo nikogar, razen mene.
***
Dopoldneve zdaj preživljam popoldne, kakor vem
in znam. V zimskem plašču se na pariški način
usedem pred ljubljansko točilnico in opazujem
dekleta, kot da je to stvar, ki jo je pametno početi.
Največ se posvečam njihovim obrazom. Obrazi so
prav tako raznoliki kakor prsi – in sčasoma se zgubajo,
postanejo si bolj in bolj podobni.
Težko zdržim vrvež premikajočih se stopal, ki kot
nepovezani filmski kadri tečejo v vse smeri. In spet
razmišljam, kako me bo nekoč posrkala ljubljanska
podtalnica.
Na Čopovi se danes veliko kadi. Ljudje se grejejo s
cigaretami. Prijetno mraz je. Sapa postaja vidna pri vseh.
***
(Ko sta po dvajsetih urah vožnje z Greyhoundom
prispela v New York, ki je čebljal v jutro, sta se
končno ustavila. Tu je. Tu ga je mogoče najti.
Voham ga. Vedela sta, da je tu ... tako je sporočil
bratranec Ferry. Voham ga. Morda je celo zelo
v bližini. Stopila sta ven, na rumeno prometno ulico,
popravila kape v pravo smer, in se začela oddaljevati.
Treba je bilo najti bratranca Ferryja v tem termitnjaku.
Bill Evans je stal pred studiem, jedel krof,
iz katerega se je cedila marmelada in kadil hkrati.)
Če duši obstajata, rad spim zraven tebe ob fenu.
Fen naju greje in suši najini debeli duši,
ki sta debeli zaradi svoje mornarske narave,
najini dve debeli duši, ki se valjata in skačeta
druga po drugi, kakor trajajoči roki Billa Evansa.
Kakor roki Billa Evansa, kadar igra iz de mola sam sebi,
sam za sebe, sam o sebi, sam o sebi za sebe na svoj dan-de,
na skrivaj pa ga na majhen mikrofon snemata dvajsetletna
pokavca, ki ga po vsem mestu lovita že več mesecev.
Ki sta ga končno našla.
Neskončno srečna sta, čeprav je on od otožja na pol mrtev.
Skoraj tako sta srečna, kakor najini debeli duši, ki sta debeli
zaradi svoje mornarske narave, najini dve debeli duši,
ki se valjata in skačeta druga po drugi, kakor do sem
iztegnjeni roki Billa Evansa.
***
Postelja bo sama in nova, onadva bosta globoko v
grlu mesta, kot kost zapičena na ulicah izpred meseca dni,
v crescendu dvojnega časa in sveže gazirane ljubezni.
Ljubila se bova že na hodniku in sredi noči se bom
prebudil in opazoval tvojo kuhinjo. Segel bom po cigareti,
ambasador bo lep in vreden, stal bo zunaj, na balkonu,
z nosom zalepljen ob šipo.
Odšel bom v spečo kuhinjo in se pretvarjal, da ga nisem opazil.
Ker ne pijem kave, bom popil tvojo od zjutraj.
Cigareta bo dogorela. Potem te bom prebudil
in se ljubil s sabo tik pred njim.
Glasba bo zvenela drugače, osladne besede iz popevk
bodo začele dobivati resnične pomene,
Wagner bo samo pompozni študent in izgubljeni
romantik, fosil, material.
Ob 4:36 boš trdno spala in spet bom strmel v kuhinjo.
Pometel jo bom do čistega, odnesel smeti pred blok.
Ne morem še spati. Časopis bo visel iz nabiralnika v preddverju.
Razgrnil ga bom in preletel naslovnico, da ohranim bežen stik
s svetom. Do konca ga bom prelistal šele poleg tebe, zleknjen.
Potem se bo začelo daniti. Prvi jutranji saksofoni,
ki jih bom nehote poslušal, so danes presenetljivo modri.
Na Žalah se pripravljajo za prvi pogreb ob osmih, osnovni ljudje
navajeno vstajajo in pilijo svoj jutranji zadah. Dvigalo pogosteje
buta. Zdaj sem popolnoma brezdelen in ugibam, kaj sanjaš.
(Ravnokar si nekaj zamomljala ... in se obrnila.)
***
Danes si muhasta. Sva brez tonalnega centra, vse puščava
odprto, ne vem, kdaj bom šel, sploh nič ne jeva, le včasih
utrujena poleževa po sobi in zatisneva veke, na tleh,
v laseh in prahu napol objeta.
S tabo se bom zaprl v koncertni klavir, kot v krsto,
in pustil, da mi gneteš popek, to je tam, kjer sem se hranil,
pustil, da se steguješ po čisti čisti erotiki.
Accelerando: ne vem več, ali sva nora na Evropo, Azijo
ali drug na drugega.
Zazvoni telefon. Oddaljiš se na drug konec sobe in dvigneš.
Ne poslušam, kaj govoriš, niti komu govoriš. Dolgo se zdi.
Samo opazujem, gledam tvoj lok in skodrano žico,
ki se ti zarezuje v kožo. Prikradem se za tvoj hrbet,
podoben posodi mleka, ne vidiš me, ker si obrnjena v steno
in rahlo kimaš, čeprav te tisti na drugi strani ne more videti.
Začneš se vljudno pretvarjati halo halo halo ej ne slišim te
eeeej halo halo in odložiš slušalko. Odmakneva se na posteljo
in kmalu spet zazvoni telefon, ki naju še bolj vzburi in raztrga,
čeprav ga skoraj ne slišiva. Ne veva, da kliče spodnja soseda,
da sva preglasna.
Danes Wagner gleda na naju drugače, na najin gesamtkunstwerk,
dopisal je nekaj not, izboljšal par pasusov. Tuš za naju ne obstaja več.
Ko se vse umiri – sosede, telefoni, Wagner in najini telesi,
ostaneva sprijeta v potno kepo, ker si dišiva. In danes ne zaspiš,
ampak bediš z mano.
***
Strastno bom kadil: in kadil bom, brez dvoma bom kadil.
Brez dvoma, da bom kadil. Kadil bom in vlekel v svoj tok
vse tisto, kar je tukaj, na poševnem bregu, prepovedano.
Kadil bom najprej letošnjo pomlad, da se navadim mehkega
in prijetnega okusa, potem bom pokadil letne čase drugega
za drugim. Kadil bom vse čase sploh: čas zaenkrat še ni nič
dognanega, zato bom skadil tudi dognanost. Pokadil bom
osladno pesniško dekoracijo, zbir, ki opravlja težaško delo
– nadomešča revni in ubogi smisel.
Kadil bom vero v manjšega, kadil bom ambasadorja in njegovo
vzvratno ogledalo, s katerim gleda v preteklost in se reži.
Pokadil bom bes, za katerega se zdi, da do zdaj še ni črhnil
ničesar res pametnega. Pokadil bom velika razpeta jadra,
zaradi katerih še vedno potujem.
Pokadil bom svoj prosti tek – svojo nogo, svoj glas,
in bom ta stroj, ki se ritmično približuje notranji resnici.
Pokadil bom ekonomijo, strah, ljubezen in željo po dogodku:
vse, kar me definira.
Ptič je del mesta, ne del drevesa: in ko ljubiš, je opečenost uma
prva ptica v jati. Kadil bom vse, kar imam resnično rad, kadil
limono in tebe in sebe – svoj lastni vrt. Na vrtu so naključne stvari.
Kako sva potovala takrat, Sale! Ko sva se gnala proti Zagrebu!
Ob pol štirih zjutraj sva zapustila mesto, v katerem sva se rodila
in v katerem bova umrla, drvela sva na jug, drvela proti Zagrebu,
prehitevali so naju tujci, ki jih je obsedla divja asfaltna mrzlica,
midva pa sva imela jasnejši cilj, čeprav sva bila takrat bolj nora
in zmešana od njih, bolj neprespana,
ta neprespanost, ki mine, ko se zavem, da bo ves svet v naslednjem
trenutku spet starejši, zdrznem se v tem sedežu,
mimo mene minevajo znaki, pipe časa, samomora noči ni nikoli
mogoče preprečiti in to je prav, prej bova tam kakor one z vlakom,
stopnice, stolpnice, sončnice, moj točni odhod, o dan,
kako dan razpira ritnice in se mi nasaja na jezik, o dan, veliki dan,
ki bo en sam dolg nepretrgan ton, kot ton sobotne sirene,
kako sva potovala takrat, Sale! Ko sva se gnala proti, Zagrebu!
Veš, kako sva se na postaji poslovila od njih in se potem drla
na dovozu za taksiste: A sva džeksona ali nisva? One so med
tem na skrivaj kadile med kupeji na vlaku, morala sva biti hitrejša,
za vsako ceno, priti prej in jih pričakati v Zagrebu z rožami v rokah,
morala sva biti romantično klišejska, Sale, morala, ker to je ženskam
včasih všeč, sploh če nimajo pojma, kdo si. Kako drviva kakor majhna
pika, prehitela bova vlak, ki se nama izogiba, vsak čas, vsak čas,
cariniki so kakor majhne muhe na hotelskem sadju, majhni po postavi,
majhni po funkciji, majhni po duši. Kako sva potovala takrat, Sale!
Ko sva se gnala proti Zagrebu! Kako sva kristalno mrzla od jutra
neprespana dospela, neverjetno hitro našla parkirno mesto,
raztovorila inštrumente in tekla na peron št. 6,
se razstavila in igrala bossa novo. Morala sva biti romantično
klišejska, Sale, morala, saj je to ženskam včasih všeč,
sploh če nimajo pojma, kdo si.